Neomajno
odločni proti militarizmu in vojnam!
Od
zasedbe Metelkove, preko kampanje proti vstopu v zvezo Nato in napadu
na Irak, do Rojave in Irana
V
zadnjem času smo priča še enemu primeru vojnega zaostrovanja –
tokrat v Iranu. Pri tem ne gre za novo vojno stanje, temveč za vojno
razsežnost kontinuirane politike ekstraktivizma s strani držav t.
i. Zahoda. Slednje že desetletja s kombinacijo uspešnih in manj
uspešnih poskusov prevratov, netenjem sovraštva in vojaške
agresije ustvarjajo nestabilen Bližnji vzhod kot del permanentnega
stanja sočasnih državljanskih vojn. Nova nestabilnost zagotavlja
optimalne pogoje za kolonialno izkoriščanje naravnih virov: na
Bližnjem vzhodu sta to denimo nafta in zemeljski plin, v Boliviji
litij, v Kongu kobalt, drugje pa še marsikaj drugega.
V
procesih ohranjanja kolonialnega gospostva se poskušajo okoriščati
tudi slovenske elite. Pridno sodelujejo v vojaških operacijah in jih
v očeh javnosti poskušajo legitimirati ali jim celo nadeti
humanitarni značaj. Kljub temu, da je doprinos slovenskih oblasti
prej karikaturne kot simbolne narave, pa je naraščajoči
militarizacijski pohlep moč zaznati tudi pri nas. V post-invazijskem
obdobju je imela Slovenska vojska v Iraku prisotna dva vojaka, deset
let kasneje pa že kar šest, kar predstavlja eskalacijo vojaških
sil za več sto odstotkov! Poleg tega ne smemo pozabiti na željo po
vzpostavitvi vojaške baze v Luki Koper in željo po nakupu za t. i.
obrambo domovine povsem neuporabne vojaške mašinerije.
Na
nepotrebno vpletanje slovenskih vojakov v mednarodne
plenilsko-vojaške pohode kaže tudi zadnji primer, ko se je celo
Iran spomnil, da mora pred simbolnim raketnim napadom nanj opozoriti
vseh šest pripadnikov Slovenske vojske v vojaški bazi Erbil, ki so
nato bazo zapuščali oz. v njej ostajali, po njihovem odhodu pa na
koncu najbrž niti nemška vojska, pod taktirko katere so bili
nastanjeni, ni opazila, da jih ni. Taisti vzorec hlapčevskega
podrejanja lokalnih politikov višjim kapitalističnim interesom
zveze Nato lahko opazujemo že vse od osamosvojitve. Najsi gre za
kupovanje izraelskega orožja ali podpisovanje obskurnih izjav
podpore vojnemu hujskaštvu, kot je bila npr. t.i. Vilenska izjava, s
katero je Slovenija pristopila h »koaliciji voljnih«, ki je leta
2003 podprla popolnoma nelegitimno intervencijo Združenih držav
Amerike v Iraku in s tem sprožila vojno, ki še vedno traja.
Pri
našem nasprotovanju vojni v Iranu se je pomembno spomniti na
zgodovino anti-militarizma v Sloveniji. V devetdesetih letih
prejšnjega stoletja je bila – tudi kot izraz moči takratnega
protivojnega gibanja – zasedena kasarna Metelkova. Izjemno močno
protinatovsko in protivojno gibanje v letih 2002–2004 je politično
na kolena spravilo tedanjo vlado in ji vsililo referendum o vstopu
Slovenije v Nato ter bilo hkrati del globalnega odpora proti ameriški
invaziji na Afganistan in Irak.
Danes
smo že globoko v novem obdobju vojnih konfliktov, kjer se v
navidezno lokalnih konfliktih spopadajo globalne sile, paradržavne
formacije, ki imajo pogosto neposredne povezave s korporativnimi
interesi. Globalne velesile uporabljajo tudi različne gospodarske
sankcije in druge ekonomske prijeme za destabilizacijo »nevšečnih«
oblasti. Rezultat je nevzdržna revščina, ki privede do upravičenih
socialnih nemirov, te pa nato propagandna mašinerija uporabi za
legitimacijo vojaške intervencije, vzpostavitev nove »všečne«
vlade in vključitev v svetovni trg. Tu gre za trojni dobiček –
najprej zaslužijo vojni jastrebi, ki se napajajo s prodajo orožja
vsem stranem v konfliktih, temu sledi obnova žarišč z mednarodnimi
posojili in brezpogojnim zadolževanjem nastavljenih oblasti, ki so
kasneje v zameno za denar pripravljeni svoje trge, surovine in ljudi
podvreči tujim kapitalskim interesom.
Lokalno
gledano ti konflikti krepijo avtoritarne politike tako na področjih
žarišč kakor pri nas in so uporabljeni za uravnavanje domačih
položajev moči za desničarske in ekstremno sredinske politike.
Zahodnjaške hegemonske sile Nata najprej destabilizirajo in
radikalizirajo populacijo na drugem koncu sveta. Sledijo posledice v
obliki prisilnih selitev, migracij in ostalih sodobnih pojavov, ki
jih iste hegemonske sile nato izkoristijo za podpihovanje nestrpnosti
in upravičevanje militarizacije doma. Državna propaganda s pomočjo
lažnih informacij v imenu naše varnosti vsiljuje diskurz nujnosti
vojaških intervencij v tujini in obenem posledice teh intervencij
predstavlja kot ločen varnostni problem ter - ponovno v imenu naše
varnosti - povečuje pooblastila vojski in policiji, postavlja
rezalno žico na meje in s svojimi dejanji ubija tiste migrante, ki
jih ni uspela usmrtiti v deželah, iz katerih prihajajo.
Zahtevamo
takojšnji umik vseh vojakov Slovenske vojske iz tujih operacij in
izstop iz zveze Nato. Tako Slovenska vojska kot zveza Nato že dolgo
nimata nobene legitimnosti. Jasno je, da ne zastopata širših
interesov, ampak zgolj interese zastopnikov kapitala. Predlagamo, da
se vojska reorganizira v nekakšno civilno zaščito in raje,
kot da še naprej povzroča nepotrebne smrti tako v tujini kakor na
naših mejah s Hrvaško, svoje pripadnike izšola za bolničarje,
gozdarje, negovalce zavrženih mačk, gasilce ali pastirje, ki bi
lahko pred volkovi in medvedi varovali drobnico.
Vojaške
intervencije niso v našem imenu, sodelovanje v zvezi Nato ni v našem
imenu in vojska ni v našem interesu! Odgovornost za situacijo
pripisujemo vsem, ki na takšen ali drugačen način sodelujejo pri
kreiranju državne politike in s tem legitimizirajo njeno početje.
Ne glede na barvo vaše stranke, vas spoznavamo za krive!
Obenem pozivamo vse, da se pridružijo mednarodni mobilizaciji proti vojni v Iranu, ki se bo zgodila v soboto, 25. januarja, da skupaj pokažemo našo neomajno odločnost proti militarizmu in vojnam.