![[A] Infoshop](https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEgDwZE2h-mr0PnNaq40W4n_12Za5IRagRWdoC2V_ramKGGi3GkvAxQUvAwJGrlUfVsu8ZqdiSmzvxGMUHihOE5SxiGsOGBVNpyRjJ8kdDURNYNn3z8Ln8S-qHltRR1wSoQfgGrQD5PP5vo/s1600/A-Infoshop-logotip-masthead4.jpg)
Izjava Anarhistične pobude Ljubljana (APL):
Proizvajaj, troši, ubogaj!
Napetost v družbi narašča iz dneva v dan. Epidemija vse jasneje razkriva protislovja in razpoke kapitalističnega sistema, čigar upravitelj – država – se niti ne trudi več dajati vtisa, da je njen namen zmanjševanje uničujočih posledic smrtonosnega virusa.
V našem visoko nadzorovanem in birokratsko upravljanem svetu ni nič zgolj in samo naravno ter povsem naključno, četudi nas oblastniki prepričujejo, da gre pri pandemiji koronavirusa za katastrofo ravno tovrstnega značaja. Tisto, kar slabi družbene zmožnosti za spopadanje s takšnimi krizami niso 'neodgovorni veseljaki' ali zasebna druženja, temveč desetletja načrtnega uničevanja javnih storitev, ki bi sicer morale biti vsem dostopne ter njihovo postopno preoblikovanje v potrošno blago.
Dejstvo, da se tudi trenutna vlada ni posvetila obsežnim investicijam v javno infrastrukturo, ni odraz kakšne specifične zlobe Janeza Janše in njegovih pajdašev, temveč simptom politike, ki ne vidi dlje od kratkoročnega zagotavljanja gospodarske rasti, četudi za ceno vsesplošnega uničenja ljudi in narave. Posledice tega občutimo vsi tisti, ki nas ne zastopajo kapitalski lobiji, smo pa zato primorani poslušno sprejemati vse trše pogoje dela in življenja, saj je sleherni izraz kritike oz. alternative prepovedan in sankcioniran. Ne vlada, ne kapital v nas ne vidita drugega kot potrošni material, čigar edine dolžnosti so proizvajati, trošiti in ubogati. Kdor je star ali ranljiv je tudi v tej krizi poklican umirati kot stranska škoda silovitih naporov za ohranitev sistema izkoriščanja in opustošenja.
Da bo mera polna, se kot družba ne spopadamo samo z upravljanjem epidemije, ki nagrajuje kapitaliste, vse bolj pa marginalizira, zanemarja in onemogoča veliko večino ljudi, temveč tudi z agresivnim poizkusom vpeljevanja avtoritarnega gospostva. Že dolgo je jasno, da tokratna epizoda »janšizma« ni zgolj provincialni in lokalni simptom kakšne posebne slovenske psihoze, temveč odraz globalne transformacije neoliberalnega konsenza v nek nov model organiziranja družbe. Ena od njegovih značilnosti je dokončni razkroj t.i. liberalno-demokratične »navlake«, ki je do neke mere brzdala oblastniško samovoljo in akumulacijo kapitala. Številne države, ne samo Slovenija, so v času epidemije postale laboratorij za premikanje meja vladanja v pogojih permanentnega izrednega stanja.
Ta proces ni niti naključen, niti nujen, niti spontan, niti tako kaotičen, kakor ga radi prikazujejo tisti, ki imajo od njega največ koristi. Vse to lepo ilustrira dejstvo, da je v okoliščinah nečesa, kar je v osnovi še vedno zdravstvena kriza, tudi politični ekstremni center zlahka odvrgel pajčolan »pravno-državniške« in »civilno-družbene« drže in hitro ugotovil, da utegne po avtoritarni poti lažje ugodili interesom svojega kapitalskega omrežja. Če njegove zastopnike kaj moti, je to zgolj neposrednost njihovih skrajno desničarskih partnerjev. Sami so namreč pri izvajanju praktično enakih politik radi nekoliko bolj diskretni. Cilj obojih, torej ekstremnega centra in skrajne desnice je ustvarjanje načrtnega ozračja arbitrarnosti in kaosa, v katerem veljajo zgolj samovoljni in suvereni odloki političnih in gospodarskih veljakov, hkrati pa se preko vulgarne, napadalne in agresivne komunikacije onemogoča sleherna kritika njihovih potez.
Medtem ko nas oblastniki prepričujejo, da moramo v kriznih časih stopiti skupaj, sami povečujejo prepad med tistimi, ki imajo vse privilegije tega sveta in ostalimi, ki so vse bolj potisnjeni na rob. Kapitalisti bodo po koncu te krize še bogatejši, politična elita in državna birokracija si bosta še izdatno povečali oblast in nadzor nad našimi življenji, nas pa čaka še bolj brutalna prekarnost, izguba bližnjih, zmanjševanje pravic in prihodnost tesnobe in strahu.
Kljub vsemu tudi v najbolj turobnih časih tli žarek upanja. Navsezadnje je vso bogastvo peščice, tako kot njihovi privilegiji in oblast nad našimi življenji, odvisno od našega dela in sodelovanja v njihovem izkoriščevalskem sistemu. Dovolj je, da zavrnemo vlogo pogrešljivega človeškega materiala, v katero nas potiskajo, in si tako izborimo pravico do resničnega odločanja o naših življenjih. Ideja splošne stavke, ki se že pojavlja v javnosti, se zdi kot dober korak v tej smeri, vendar se pri tem ne gre zanašati na vodstva uslužnih in z lastnimi interesi obremenjenih sindikatov. Iz te katastrofe nas ne bo popeljal noben odrešitelj, ne glede na to kako KUL je. Računamo lahko zgolj drug na drugega, na vzvode družbene moči ter na skupno vizijo boljše prihodnosti svobode, dostojanstva, avtonomije in enakosti.
V teh časih upor nosi še večjo ceno kot sicer. Oblast je morda z nikoli prej videno represijo zatrla oblike upora, na katere smo navajeni, toda s tem ni odpravila vzrokov zanj, temveč jih je zgolj še poglobila. V teh razmerah lahko iskra pride iz nepričakovane smeri: morda od delavcev in delavk, ki jim šefi ne pustijo na bolniško; morda od šolajoče mladine, ki jo zapiramo v domove in na milost in nemilost prepuščamo plenilcem v obliki elektronskih naprav; morda od tehničnega osebja v zdravstvu ali od tistih mladih in manj mladih, ki jih je kapital razglasil za odvečne, kriminalne, razvajene. Tudi, če te iskre ne ukrešemo sami, ji pomagajmo, da se razplamti v ogenj upora.
Razširimo virus upora po delovnih mestih, soseskah in na ulicah!
Anarhistična pobuda Ljubljana
18. december 2020
V našem visoko nadzorovanem in birokratsko upravljanem svetu ni nič zgolj in samo naravno ter povsem naključno, četudi nas oblastniki prepričujejo, da gre pri pandemiji koronavirusa za katastrofo ravno tovrstnega značaja. Tisto, kar slabi družbene zmožnosti za spopadanje s takšnimi krizami niso 'neodgovorni veseljaki' ali zasebna druženja, temveč desetletja načrtnega uničevanja javnih storitev, ki bi sicer morale biti vsem dostopne ter njihovo postopno preoblikovanje v potrošno blago.
Dejstvo, da se tudi trenutna vlada ni posvetila obsežnim investicijam v javno infrastrukturo, ni odraz kakšne specifične zlobe Janeza Janše in njegovih pajdašev, temveč simptom politike, ki ne vidi dlje od kratkoročnega zagotavljanja gospodarske rasti, četudi za ceno vsesplošnega uničenja ljudi in narave. Posledice tega občutimo vsi tisti, ki nas ne zastopajo kapitalski lobiji, smo pa zato primorani poslušno sprejemati vse trše pogoje dela in življenja, saj je sleherni izraz kritike oz. alternative prepovedan in sankcioniran. Ne vlada, ne kapital v nas ne vidita drugega kot potrošni material, čigar edine dolžnosti so proizvajati, trošiti in ubogati. Kdor je star ali ranljiv je tudi v tej krizi poklican umirati kot stranska škoda silovitih naporov za ohranitev sistema izkoriščanja in opustošenja.
Da bo mera polna, se kot družba ne spopadamo samo z upravljanjem epidemije, ki nagrajuje kapitaliste, vse bolj pa marginalizira, zanemarja in onemogoča veliko večino ljudi, temveč tudi z agresivnim poizkusom vpeljevanja avtoritarnega gospostva. Že dolgo je jasno, da tokratna epizoda »janšizma« ni zgolj provincialni in lokalni simptom kakšne posebne slovenske psihoze, temveč odraz globalne transformacije neoliberalnega konsenza v nek nov model organiziranja družbe. Ena od njegovih značilnosti je dokončni razkroj t.i. liberalno-demokratične »navlake«, ki je do neke mere brzdala oblastniško samovoljo in akumulacijo kapitala. Številne države, ne samo Slovenija, so v času epidemije postale laboratorij za premikanje meja vladanja v pogojih permanentnega izrednega stanja.
Ta proces ni niti naključen, niti nujen, niti spontan, niti tako kaotičen, kakor ga radi prikazujejo tisti, ki imajo od njega največ koristi. Vse to lepo ilustrira dejstvo, da je v okoliščinah nečesa, kar je v osnovi še vedno zdravstvena kriza, tudi politični ekstremni center zlahka odvrgel pajčolan »pravno-državniške« in »civilno-družbene« drže in hitro ugotovil, da utegne po avtoritarni poti lažje ugodili interesom svojega kapitalskega omrežja. Če njegove zastopnike kaj moti, je to zgolj neposrednost njihovih skrajno desničarskih partnerjev. Sami so namreč pri izvajanju praktično enakih politik radi nekoliko bolj diskretni. Cilj obojih, torej ekstremnega centra in skrajne desnice je ustvarjanje načrtnega ozračja arbitrarnosti in kaosa, v katerem veljajo zgolj samovoljni in suvereni odloki političnih in gospodarskih veljakov, hkrati pa se preko vulgarne, napadalne in agresivne komunikacije onemogoča sleherna kritika njihovih potez.
Medtem ko nas oblastniki prepričujejo, da moramo v kriznih časih stopiti skupaj, sami povečujejo prepad med tistimi, ki imajo vse privilegije tega sveta in ostalimi, ki so vse bolj potisnjeni na rob. Kapitalisti bodo po koncu te krize še bogatejši, politična elita in državna birokracija si bosta še izdatno povečali oblast in nadzor nad našimi življenji, nas pa čaka še bolj brutalna prekarnost, izguba bližnjih, zmanjševanje pravic in prihodnost tesnobe in strahu.
Kljub vsemu tudi v najbolj turobnih časih tli žarek upanja. Navsezadnje je vso bogastvo peščice, tako kot njihovi privilegiji in oblast nad našimi življenji, odvisno od našega dela in sodelovanja v njihovem izkoriščevalskem sistemu. Dovolj je, da zavrnemo vlogo pogrešljivega človeškega materiala, v katero nas potiskajo, in si tako izborimo pravico do resničnega odločanja o naših življenjih. Ideja splošne stavke, ki se že pojavlja v javnosti, se zdi kot dober korak v tej smeri, vendar se pri tem ne gre zanašati na vodstva uslužnih in z lastnimi interesi obremenjenih sindikatov. Iz te katastrofe nas ne bo popeljal noben odrešitelj, ne glede na to kako KUL je. Računamo lahko zgolj drug na drugega, na vzvode družbene moči ter na skupno vizijo boljše prihodnosti svobode, dostojanstva, avtonomije in enakosti.
V teh časih upor nosi še večjo ceno kot sicer. Oblast je morda z nikoli prej videno represijo zatrla oblike upora, na katere smo navajeni, toda s tem ni odpravila vzrokov zanj, temveč jih je zgolj še poglobila. V teh razmerah lahko iskra pride iz nepričakovane smeri: morda od delavcev in delavk, ki jim šefi ne pustijo na bolniško; morda od šolajoče mladine, ki jo zapiramo v domove in na milost in nemilost prepuščamo plenilcem v obliki elektronskih naprav; morda od tehničnega osebja v zdravstvu ali od tistih mladih in manj mladih, ki jih je kapital razglasil za odvečne, kriminalne, razvajene. Tudi, če te iskre ne ukrešemo sami, ji pomagajmo, da se razplamti v ogenj upora.
Razširimo virus upora po delovnih mestih, soseskah in na ulicah!
Anarhistična pobuda Ljubljana
18. december 2020
